Nedelja, 19 November 2017

Hrana, ki vsebuje gluten

Žitarice, ki vsebujejo gluten

  • žitarice, ki vsebujejo veliko glutena: pšenica (v svojih številnih oblikah, kot npr. kuskus, durum, bulgur itd.), kamut, tritikala (križanec med pšenico in ržjo);
  • žitarice z manjšo vsebnostjo glutena: pira, rž, ječmen.

Pri nas se pojavljajo tudi navedbe, da tudi oves vsebuje gluten, kar pa ne drži. Vsebuje pa avenin. Zaradi načinov obdelave v bližini pšenice, se oves, tako kot tudi marsikatera druga žitarica, lahko navzame tudi glutena (gluten ''v sledeh'').

PŠENICA

ZAKAJ NAM ŠKODUJE CELO ''POLNOVREDNA'' PŠENICA?*

Poznamo tri glavne razloge, zaradi katerih je pšenica za človeško telo ni primerna, saj mu povzroča več škode kot koristi.Obstajajo 3 glavni razlogi, zakaj pšenica je grozno hrano za vaše telo in naredi več škode kot koristi ...

Prvi razlog

Pšenica povzroča motnje v ravni krvnega sladkorja, glikacijo celic (glikacija je rezultat endogene, spontane reakcije med sladkorjem v krvi in kožnimi vlakni, kot sta kolagen in elastin, kar povzroča otrdelost in oslabitev podpornih tkiv ter poškodbe kožnih vlaken – pojav gub), pospešuje staranje, pridobivanje telesne mase in povečuje tveganje za sladkorno bolezen tipa 2.

Visoka raven sladkorja v krvi skozi daljše obdobje v življenju dramatično pospeši procese staranja organizma in s tem tudi nastanek sladkorne bolezni tipa 2. Človek je zaradi tega videti starejši kot je v resnici, in ta učinek ni omejen samo na sladkorne bolnike.

Velika živilska podjetja nas pogosto skušajo prepričati, kako je ''polnozrnata'' pšenica zdrava za nas. Dejansko stanje pa je ravno nasprotno temu: dejstvo je, da pšenica vsebuje zelo neobičajno vrsto ogljikovih hidratov, ki je ni moč najti v drugih vrstah hrane, imenovano amilopektin-A. Raziskave so pokazale, da ta ogljikov hidrat povzroči celo višji skok sladkorja v krvi kot pa namizni sladkor in celo bolj kot katerikoli drug ogljikov hidrat.

To pomeni, da hrana na osnovi pšenice, kot so kruh, keksi in drugo pekarsko pecivo, povzroči veliko višje ravni sladkorja v krvi kot pa katera koli drugi vir ogljikovih hidratov.

Poskusni test – bel pšenični kruh : ovseni kosmiči (enaka vsebnost ogljikovih hidratov v gramih)

Zaužijemo 2 rezini belega pšeničnega kruha in si po 45 minutah z glukometrom izmerimo krvni sladkor. Krvni sladkor je z 86 poskočil na 155.

Zaužijemo 1 skledo ovsenih kosmičev (enake teže kot 2 rezini kruha). Po 45 minutah je krvni sladkor narasel s 86 na 112.

Ker uživamo pšenico oz. izdelke iz nje pogosto, večina ljudi skoraj v vsakem obroku, je faktor staranja organizma toliko višji.

Zaradi velikih skokov krvnega sladkorja, ki jih povzroča pšenica, mora naše telo črpati več inzulina, to pa povzroča skladiščenje več maščobe v telesu. Vsakodnevno uživanje pšenice oz. izdelkov iz nje, lahko čez čas povzroči poškodbe v sistemu regulacije krvnega sladkorja, poškodbe slinavke zaradi neobčutljivosti na inzulin zaradi morebitne sladkorne bolezni tipa 2.

To so dobri argumenti proti t.i. zdravi pšenici.

Drugi razlog

Gluten in druge sestavine, ki škodujejo črevesju.
Gluten je top tema številnih medijskih obravnav. Večina ljudi je zmedenih in ne vedo, ali je gluten resnična nevarnost za zdravje povprečnega človeka, ki nima celiakije.

Resnica je, da četudi niste uradno intolerantni (preobčutljivi) na gluten, pa obstaja na stotine objavljenih študij, ki ugotavljajo, da lahko gluten povzroči vnetje v prebavnem sistemu, in celo "prepustnost" v črevesu, ki lahko vodi v t.i. ''luknjičavo črevo'', kot tudi v druge prebavne težave in avtoimune probleme.

Razlog, da gluten povzroča te sistemske prebavne težave, je po mnenju znanstvenikov v dolgoletnem pretiranem križanju (hibridizaciji) pšenice, ki je trajalo več kot petdeset let in s katerim so na novo vzgojili modificirane glutenske molekule, ki so tuje človeškemu prebavnemu sistemu v primerjavi s starodavnimi sortami pšenice (npr. piro), ki so jih ljudje uživali tisočletja.

Tretji razlog

Antinutrienti (''protihranila'', naravne ali sintetične sestavine, ki ovirajo absorpcijo nutrientov (hranil) in mineralni blokatorji v pšenici.
  Tretji razlog za to, da je pšenica problematično (nekateri menijo, da celo grozno) živilo, je v tem, da vsebuje "antinutriente", ki so naravne spojine v pšenici kot rastlini. Eden teh antinutrientov so fitati (soli fitične kisline), ki blokirajo v telesu absorpcijo nekaterih mineralov, kot so cink, železo, mangan, in kalcij, še posebno, če pšenico uživamo prepogosto.

Večina ljudi uživa pšenico s skoraj vsakim obrokom (žitarice zjutraj, pico ali testenine za kosilo in kruh za večerjo), to pa čez čas lahko povzroči pomanjkanje mineralov v telesu, kar privede do številnih zdravstvenih težav.

Pšenica ima še druge blokatorje mineralov in antinutriente poleg fitatov, to pa so lektini. Ti so tudi sestavni del pšenice, ki povzroča draženje črevesja. Obstaja pa še en razlog za zmanjšanje ali odpravo pšenice iz naše prehrane. V pšenici namreč ni absolutno ničesar ''bistvenega'' za človeško prehrano. Preprosti nam bolj škoduje kot koristi. Rekli boste, kaj pa vlaknina v pšenici? Ali ni pšenica zdrava prav zaradi nje?
To preprosto ne drži. Vso prehransko vlaknino (po domače: vlaknine), ki jo naše telo potrebuje, lahko dobi iz sadja, zelenjave in oreščkov, ne da bi, na eni strani škodovali prebavnemu sistemu, na drugi pa imeli posledice zaradi velikega dviga sladkorja v krvi, kar vse povzroča pšenica.

----------------------

* Polnovredna (nekateri uporabljjajo termin ''polnozrnata'') pšenica je pšenica, ki vsebuje zrno, kalček in kožico.  


Izdelki iz žit (predvsem procesirana hrana):

  • kruh iz pšenične in ržene moke, pekarski in slaščičarski izdelki iz pšenične moke
  • testenine iz pšenične moke,
  • alkoholne pijače (pivo in druge pijače iz ječmenovega sladu in pšenice),
  • številne vrste predelane (procesirane) hrane.

Koliko glutena je preveč? Raziskave so pokazale, da naj bi bila zgornja meja 50 mg, vendar pa je lahko usodna že najmanjša količina.

V Evropski uniji je dovoljena vsebnost glutena v hrani 20 ppm.

Število delcev na milijon (kratica ppm iz angleškega izraza parts per million) je enota za merjenje koncentracije. Definiran je kot število masnih ali volumskih delov izbrane snovi v milijonu delov raztopine ali zmesi.