Torek, 26 September 2017

Mnenje o knjigi

  • VRHUNSKI ČLOVEŠKI DOSEŽEK – to je Novak Đoković ustvaril v svetu tenisa. Samo nekaj izbrancev lahko doseže tako raven, in sicer na kateremkoli področju. Za dosego tega cilja je treba imeti vrhunski talent, korajžo in odločnost, pa tudi sposobnost premagati vse ovire.

Tako začne svoj Predgovor h knjigi Novaka Djoković dr. William Davis, priznani ameriški zdravnik in raziskovalec težav, ki jih ljudem povzroča gluten.

Po njegovem mnenju je Novak Djoković za dosego svojega visokega položaja v svetovnem tenisu premagal že nešteto ovir, vendar pa mu je nekaj začelo postopoma povzročati strahotne težave. In to naj bi po njegovem mnenju in po mnenju Novakovih zdravnikov bila pšenica.

Med igro v četrtfinalnem meču na Odprtem prvenstvu Avstralije 2010 (Australian Open 2010) proti Jou-Wilfriedu Tsongi, je bilo zaznati, kako mu pohajajo moči, njegov udarec je bil slaboten, ni se mogel hitro gibati in njegov obraz je izdajal, da mu ni dobro v želodcu. Seveda je bil izid meča poraz za Novaka.

Po dobrem letu in pol v finalnem meču proti Rafaelu Nadalu na Odprtem prvenstvu Avstralije 2012 (Australia Open 2012) je bil Novak popolnoma drug človek, umirjen, samozavesten, s popolno kontrolo nad igro. Izid tega srečanja je bila zmaga za Novaka.

Ker je Novak odstranil dejavnike, ki so mu preprečevali doseganje vrhunskih učinkov tako na telesnem kot tudi duševnem področju, je bil uspeh tu. Potreben je bil le majhen zasuk v prehranjevanju, odstranil je t. i. ''zdrave polnovredne žitarice'' in jih nadomestil s tistimi, ki jih ''prehranski strokovnjaki'' šele zdaj na novo odkrivajo. Dokazal je, da lahko s pravo prehrano znatno izboljšamo in povečamo svoje sposobnosti tako na telesnem kot tudi na duševnem področju.

 

 

Kratek povzetek predgovora dr. Williama Davisa

 


 

Kako so slovenskim mediji poročali o slovenskem prevodu Novakove knjige

Okrog 20. avgusta smo poslali promocijski izvod slovenskega prevoda knjige SERVIRAJ ZA ZMAGO naslednjim športnim uredništvom (nekaterim celo naslovljeno na priimek določenega urednika oz. športnega komentatorja).

  • DELO
  • DNEVNIK
  • DOLENJSKI LIST
  • EKIPA
  • GORENJSKI GLAS
  • IKO MEDIA – SPORTKLUB 1
  • IKO MEDIA – SPORT KLUB 2
  • PLANET TV
  • POP TV
  • PRIMORSKE NOVICE
  • RTV SLO
  • VEČER

Do danes nismo zasledili zapisov o knjigi drugje kot v Gorenjskem glasu 23. oktobra 2014. Zapis (recenzijo) objavljamo spodaj.

Zasledili tudi nismo poročil o knjigi na slovenskih TV postajah.

Če je kakšen medij o slovenskem prevodu Novakove knjige vendarle poročal, se mu opravičujemo za našo nevednost. Navajeni smo še iz starih časov, ko se je novinar medija, ki je dobil promocijski izvod knjige, oglasil s kakšno prijazno besedo. Je pa res, da je 16. septembra novinarka na Kanalu A poročala o Novakovi brezglutenski terapiji, na ekranu pa so pokazali srbsko izdajo knjige(!), čeprav je bila slovenska izdaja v javnosti že od 15. avgusta.


 

Recenzija knjige v Gorenjskem glasu, 23. oktober 2014:

SERVIRAJ ZA ZMAGO

Knjiga najboljšega svetovnega tenisača Srba Novaka Đokoviča nosi naslov Serviraj za zmago. Nerad berem športne knjige, ampak ta je nekaj posebnega. Prej bi jo lahko uvrstil med kuharice kot pa kako avtobiografijo tenisača, ki je trenutno najboljši na svetu. Novak namreč v knjigi pretežno govori o prehrani. Prehrana mu je spremenila življenje na bolje. Prehrana? Ta večna tema številka ena med športniki. Najboljši, če ne kar vsi športniki, skrbno skrivajo svoje recepte za zmago. Nikoli nočejo govoriti o treningu in če že govorijo, močno lažejo, da bi jih konkurenti ne posnemali in jih tako dohiteli in prehiteli. Tu pa v naslov Trening spada kot najpomembnejše poglavje tudi prehrana. Novak Đokovič ne skriva ničesar. Še natančneje napisano: celo močno priporoča, da mu sledimo. Brezglutenska hrana je tista, ki ga je pozdravila in ustoličila na svetovnem teniškem prestolu. Brezglutenska hrana je trenutni hit in težko boste našli športnika, ki je že nekaj časa ne prakticira. Brezglutenska hrana je edina prava hrana. Tu bi lahko zaključili, a ne vem, če bi vas s tako kratkim spisom prepričal, da greste v živilsko prodajalno iskat polico, na kateri vas čaka brezglutenska hrana. Od nekdaj sem bil nejeverni Tomaž, firbec in hkrati lovec na vse, kar je novega, naprednega, boljšega. Zato me je tudi ta knjiga s tako tematiko pritegnila. V knjigi Novak spiše celo recepte in meni za štirinajstdnevno pokušino. Toliko časa namreč zadostuje, da se nam življenje obrne na bolje. Samo štirinajst dni in postali boste drug človek. Vredno je poskusiti? Kaj pa pomenita dva tedna proti celem življenju? Če ne poskusiš, ne veš. Medtem ko se nam bo življenje spremenilo na bolje, bomo tudi zgubili tri, štiri ali pet kilogramov odvečne teže. Še bolj fino! Knjiga je napisana inteligentno in popolnoma nevsiljivo. Samo poskusi in nič drugega! Vmes nam avtor pove še nekaj o svoji karieri, slabih pogojih za treniranje in predvsem o dejstvu, da se je celo življenje zastrupljal, tega pa niti slutil ni. Rešil ga je človek, ki je enega od njegovih finalov spremljal po televiziji na povsem drugem koncu sveta. Ves svet je videl, da je Novak slabši od drugega finalista in razlog njegovega poraza je pač dejstvo, da je Đokovič slabši tekmec. A ta bodoči prijatelj je videl nekaj povsem drugega. Videl je Novaka kot zastrupljenega človeka s strupom, ki ga vsi mi imenujemo običajna, navadna hrana ali še natančneje rečeno – običajna športna prehrana. Vemo, da športniki jedo drugače, da hrani posvečajo veliko več pozornosti kot pa ji mi, navadni ljudje. In ta človek je poiskal Novaka in mu pojasnil zadevo. Novak je verjel, sprejel je njegove nasvete, poskusil in doživel razodetje. V glutenu je finta! Po štirinajstih dneh se je rodil drugi Novak Đokovič in od tedaj je zelo težko premagljiv. Poskusimo tudi mi! Ko bralec bere Serviraj za zmago, postane odvisnik od napisanih stavkov. Ne vem, če obstaja kdo, ki je knjigo prebral in ni poskusil štirinajstdnevnega recepta oziroma menija. Tudi sam sem ga in zato vam lahko iz prve roke napišem, da deluje. Dva tedna sem jedel drugače, nisem bil lačen, shujšal sem za tri in pol kilograme in živel sem neverjetno bolje. Ok, boste rekli, vsakdo, ki je lažji za skoraj štiri kilograme, živi bolje, tudi sam sem si to priznal. Pa vendar … res deluje. Človek se počuti bolje in kar mi nekako pomeni več kot pa samo počutje, je dejstvo, da sem se v teh dveh tednih izobrazil do te meje, da sem skoraj dokončno spoznal, da se res večina od nas popolnoma narobe prehranjuje. In zdaj pride vprašanje zarote! Zakaj niso boljše stvari nikoli cenejše ali vsaj enakovredne? Je to nemogoče? Brezglutenska hrana je trikrat ali še večkrat dražja od navadne. Kdo si to lahko privošči v Sloveniji, ki že zdaj velja za državo, ki prodaja zelo drago hrano. Prvi očitek. Drugi je ta, da dva tedna ni težko tako jesti, ampak kako naj to počnem celo življenje? Ali bom zdržal, in če bom zdržal, ali bom obubožal? Mar naj delam samo še za hrano? Tudi tu razumem očitke tistih, ki ste enakega mnenja kot jaz, da je že nekaj let pravzaprav hrana statusni simbol in ne avti, hiše, jadrnice, zlate ure, vikendi, potovanja … Kdor si lahko privošči najboljšo hrano, je džek … ne Đokovič, ker če bomo hoteli biti Đokovič, bomo morali zapravljati še denar za teniske in loparje. Ampak še vedno pravim, knjiga je povsem na mestu in vredno je poskusiti jesti tako, kot v njej piše, in potem je samo od nas odvisno, ali bomo tako zadovoljni, da bomo pripravljeni teh štirinajst dni raztegniti na celo življenje. Meni zaenkrat uspeva že dva meseca in nisem videti drugačen, no, mogoče imam manj v denarnici, videti sem predvsem sam v sebi ne samovšečen, ampak enostavno zadovoljen. Če pa sem padel na komercialne limanice, se še ne obremenjujem … ni ne prvič ne zadnjič ...

Miroslav Cvjetičanin